Tip navezanosti kroji naše odnose

Kolikokrat ste se že znašli v odnosih, naj bo to s partnerjem/ico, sodelavci, nadrejenim ali pa s prijatelji, ki so v vas vedno znova vzbudili podobna (boleča) čustva in odzive? Lahko, da smo se v odnosu s partnerjem počutili zelo podobno kot nekoč v odnosu z mamo, ali pa smo na delovnem mestu nehote zasedli vlogo, ki je bila podobna tisti iz naše primarne družine. S tem, ko se vedno znova znajdemo v podobnih občutkih in ko v svoje življenje pritegnemo ljudi s podobnimi vzorci ter čustvenimi ranami, želimo podzavestno ozdraviti lastno čustveno bolečino, ki izhaja iz odnosa s starši ali skrbniki.

Dojemanje sebe in svojih potreb v odnosih z drugimi

Po teoriji navezanosti, ki je nastala kot rezultat raziskovanja britanskega psihologa in psihiatra Johna Bowlbyja, poznamo štiri glavne stile navezanosti na starše oz. skrbnike, ki jih lahko razvijemo v zgodnjem otroštvu. Na kratko bi lahko strnili, da je poznavanje različnih stilov navezanosti pomembna informacija, če želimo izboljšati odnose z drugimi ter s svojimi otroci, če smo starš.

Naš stil navezanosti se razvije že v prvih dveh letih življenja, vpliva pa tudi na to, kako se v odraslem življenju povezujemo z ljudmi, kako vzpostavljamo intimne odnose z drugimi in kakšni starši smo svojim otrokom.

Raziskave so pokazale, da stil navezanosti določa, kako bomo zaznavali in razumeli ljudi okoli sebe, njihova dejanja in njihove razloge. Obenem pa tudi napoveduje, kako bodo drugi zaznavali nas in se do nas obnašali. S tem, ko smo se rodili v določeno družinsko dinamiko in čustveno okolje, smo iskali najboljše strategije za zadovoljevanje svojih potreb. Če nismo živeli v dovolj ljubečem okolju, smo lahko razvili strategije, s katerimi želimo zadovoljiti svoje potrebe, a obenem nezavedno škodujemo ali pa celo uničujemo odnose. Naša sposobnost samoregulacije čustev je slabša in težje prenašamo stres.

Vsi naši odnosi, še posebej partnerski, so na nek način odsev prvega odnosa, ki smo ga imeli z našimi starši. Stil navezanosti določa občutke, čustva, misli in pričakovanja v medosebnih odnosih.

Poznamo štiri osnovne tipe navezanosti: varno navezanost, izogibajočo se navezanost, preokupirano/anksiozno navezanost in neorganizirano navezanost.

Varen stil navezanosti

Odrasli z varnim stilom navezanosti so odporni, samozavestni, z občutkom lastne vrednosti in samospoštovanjem. Zavedajo se svojih potreb in jih zlahka izrazijo. Ustvarjajo zdrave, pozitivne odnose. V partnerskem razmerju podpirajo partnerja, ga spodbujajo ter od njega niso odvisni. Tudi brez partnerja se počutijo celostni, zanj pa se odločijo, ker jim polepša življenje. Življenjske izzive in neuspehe lažje in hitreje predelajo, saj so v otroštvu razvili dobre načine za premagovanje manj srečnih trenutkov. Kot otroci so v odnosu s starši čutili podporo, varnost in stabilnost, zato v odrasli dobi brez večjih težav zaupajo ljudem.

Osebe z varnim stilom navezanosti lažje sprejemajo stvarnost, hkrati lahko čutijo in razmišljajo, so zanesljive in ne jemljejo vsega osebno. Spoštujejo osebne meje drugih in vzpostavljajo vzajemne odnose. So prilagodljive, odkrite in pripravljene prevzeti odgovornost za svoje ravnanje. Znajo tudi ozavestiti svoja čustva in dejanja ter se po potrebi spremeniti. So empatični in sposobni čustvene bližine.

Izogibajoč stil navezanosti

Ljudje z izogibajočim stilom navezanosti v odnosih ohranjajo čustveno razdaljo in se izogibajo situacijam, v katerih bi se lahko počutili ranljive. Ker se čustveno ne odprejo drugim, ne uspejo ustvariti globljih povezav, kljub temu, da imajo lahko zelo veliko poznanstev. Delujejo samozadostni in samozavestni, a ne kažejo svojih čustev. Do čustvene bližine in ranljivosti čutijo odpor in ker dajejo vtis, da ne potrebujejo nikogar, se lahko partner počuti, da je odveč.

Ponavadi se izogibajo resnim zvezam in se bojijo, da bi bili odvisni od drugih. V otroštvu so lahko imeli starše, ki so bili čustveno nedostopni, neodzivni, ali pa so se negativno odzivali na otrokove (čustvene) potrebe.

To je bilo lahko ignoriranje joka, spodbujanje otroka, naj preneha z jokanjem, čustvena neodzivnost na težave ali uspehe otroka, posmehovanje otrokovim problemom, ali pa dajanje otroku občutek, da je breme, celo zanemarjanje njegovih zdravstvenih ali prehranskih potreb.

Tesnoben/zaskrbljen/nezaupljiv stil navezanosti

Odrasli z zaskrbljenim stilom navezanosti se bojijo, da jih bodo ljudje zapustili ali zavrnili. Pogosto dvomijo v svoje odnose in v njihovo sigurnost. Obupno si želijo ljubezni drugih in se jih oklepajo, vendar pogosto dvomijo v ljubezen, ki jo prejmejo. So zelo samokritični, težko verjamemo vase in v svojo vrednost. V odnosih so pogosto napeti, iščejo stalne potrditve in zagotovitev. Lahko se pretirano oklepajo partnerja in želijo z njim preživeti ves svoj čas.

Ne glede na to, kako močno se partnerji teh oseb trudijo, da bi dokazali, da jim je mogoče zaupati, bo težava ostala, saj bo morala oseba najprej predelati strahove, ki izvirajo iz otroštva. Ta stil navezanosti se je razvil, kadar starši niso bili čustveno povezani z otrokom, mu čustveno niso bili na razpolago, ali pa so bili pri skrbi zanje nekonsistentni.

To pomeni, da so se enkrat odzvali na otrokove potrebe, spet drugič ne. Lahko, da so bili otroci čustveno zanemarjeni ali pa so jih starši zavračali. Otrok postane nezaupljiv do svojega skrbnika, a si hkrati obupno želi njegove naklonjenosti.

Neorganiziran stil navezanosti

Ljudje s tem stilom navezanosti si hkrati želijo bližine, a se je bojijo in od nje tudi bežijo. Pogosto so odraščali v kaotičnih domovih, družinah z nasiljem ali zlorabo. Odraščali so z občutkom strahu, saj jih je starš ali skrbnik na nek način ogrožal (lahko z nasiljem, spolno ali drugo zlorabo, ali pa jih je ogrožal s čustvenim odmikom in ignoranco, ko je otrok rabil tolažbo, ali pa občutek varnosti). Pri tem stilu navezanosti starš ni ustvaril varnega okolja za otroka, kamor bi se lahko otrok zatekel, ko je čutil stisko.

Lahko da se starš skorajda nikoli ni odzval na otrokove strahove in jok, ali pa je kričal na otroka, uporabljal zastraševanje, norčevanje in podobno, da bi otrok prenehal z jokom. Zato se je otrok naučil, da jim ne sme ali ne more zaupati oz. da jih oseba, ki naj bi skrbela za njih, tudi ogroža. A ker je otrok čutil, da je njegovo preživetje odvisno od staršev, je v njih še vedno iskal varnost in ljubezen.

Vzpostavljanje bolj zdravega stila navezanosti

Pri preseganju ustaljenih odzivov in zakoreninjenih vzorcev, ki nas omejujejo, je v prvi vrsti pomembno prepoznavanje in ozaveščanje o lastnih ter tujih stilih navezanosti. Ko se v situacijah zavemo svojega načina čustvovanja in odzivanja, ki ju pogojuje stara (neozaveščena) čustvena bolečina iz zgodnjega otroštva, lahko to bolečino sprejmemo in začutimo. Pred njo nehamo bežati s tekom, hrano, deloholizmom, pomirjevali ali drugimi opojnimi substancami (t. i. binge eating, binge watching, …), saj spoznamo in sprejmemo prevladujoče občutke v otroštvu ter tudi v trenutnih odnosih.

Ko razumemo in ozavestimo, kako smo se počutili v otroštvu lahko ugotovimo, katere naše čustvene potrebe niso zadovoljene in jih poskušamo zadovoljiti na posreden, manipulativen način. Z zdravljenjem in integracijo delov sebe, ki so bili v bolečini, lahko najdemo bolj konstruktivne načine za zadovoljevanje svojih (čustvenih) potreb in izboljšamo odnose z drugimi ljudmi. Pripravljeni smo zavestno izbrati drugačen odziv v enakih situacijah ter narediti spremembo pri sebi.