Čustveni triggerji so odlična priložnost za osebno rast
Čeprav neprijetni, so močni čustveni odzivi ali t.i. »triggerji« ena izmed najhitrejših poti osebne rasti z odkrivanjem in celjenjem nepredelanih travm. Preko spremljajočih čustev, kot so jeza, sram ali močan občutek zapuščenosti, nam čustveni triggerji nosijo pomembno in globoko sporočilo naše podzavesti in notranjega otroka – o globoko zakopani bolečini (največkrat iz našega otroštva).
Notranji otrok kliče po naši pozornosti, saj želi biti viden in slišan s svojo bolečino. Preko močnih čustev, ki so v trenutni situaciji privrela na površje, nam sporoča, da je delček travme pripravljen na RAZREŠITEV in CELJENJE.
Projeciranje nerazrešenih čustev na zunanje situacije, ljudi in okolico
Včasih se ljudje pretvarjamo, da določene čustvene bolečine ne vidimo in da ta ne more vplivati na nas. Če smo jo zakopali dovolj globoko, je celo izginila iz našega polja zavedanja in morda verjamemo, da je ni. Takrat je skrita v naši podzavesti, kjer pa ne bo izginila, ampak bo na drugačen način krojila naše življenje.
Morda si bomo želeli dobrega partnerskega odnosa, a odločali se bomo le za čustveno nedosegljive partnerje. Morda bomo eksplodirali v jezi ob neprimernem času (ali je sploh kdaj primeren čas za to). Ali pa bo potlačena energija vplivala na razvoj bolezni.
»Deli nas, ki jih zavračamo in se jih izogibamo, ustvarijo neravnovesje v naši energiji in telesu.«
Nepredelana čustva in zastala energija ustvarijo nezaveden vzorec, ki nam preprečuje, da bi dosegli to, kar si zares želimo v življenju. Vzorca pa se oklepamo, ker nam na zavedni ali nezavedni ravni pomaga izpolnjevati določeno potrebo (kot je občutek pripadnosti, vrednosti, pomembnosti, …).
V našem energetskem in posledično tudi fizičnem telesu energija ni več pretočna, saj teža in globina potlačenih čustev začneta blokirati pretok energije.
Ta energija se potlači v telo, organe, kosti. A sčasoma pride na plan. Pokaže se preko izbruhov jeze, depresije, anksioznosti, disfunkcionalnosti ali bolezni. In takrat imamo tudi veliko priložnost za osebno rast, saj bolečina znotraj nas dobesedno kriči.
Pogosto je ta bolečina napačno označena in nerazumljena. Če pride do fizičnega neravnovesja, lahko postanemo zelo dobri tudi v ignoriranju fizičnih simptomov, npr. s prehranskimi dodatki ali zdravili. A na ta način zgrešimo dragoceno informacijo o tem, kaj zares potrebujemo in kaj si zares želimo.
To informacijo pa nam ŽELIJO posredovati naša potlačena čustva oz. naš notranji otrok.
Potlačitev čustev nam pomaga preživeti travmatičen dogodek
Običajno se kot odziv na travmatični dogodek naša zavest razcepi na ranljivi del in obrambni del – del, ki nam v tistem trenutku uspe zagotoviti največ čustvene ali fizične varnosti ter zaščite. Če smo se na primer kot 3-letni otrok ustrašili, da nas bo mama zapustila in nam odtegnila svojo ljubezen,
ker nas je okarala zaradi prevelike razposajenosti in glasnosti, smo največ varnosti v odnosu z mamo čutili, če smo odrinili svoj razposajeni del. Največ varnosti pa nam je nudil del, ki je bil »priden«, tih in nemoteč ter je ugajal maminim željam. V tem trenutku se je začel razvijati naš obrambni mehanizem ugajanja drugim ljudem.
Obrambni mehanizem nam nudi zaščito pred izgubo ljubezni in povezanosti
S »pridnostjo« smo obdržali mamino naklonjenost in ljubezen, ki je za nas v teh letih predstavljala varnost in preživetje. Razvili smo obrambni mehanizem, s katerim bomo vsakič ob podobni situaciji potlačili del svoje energije.
To nas lahko kasneje v življenju poleg izzivov v odnosih pripelje tudi do fizičnih težav, kot so migrene (saj so na prvem mestu vedno drugi, mi pa se zaradi ugajanja ne upamo tja postaviti sebe), do izčrpanosti in neizpolnjenega življenja (ker ugajamo željam drugih in ne tudi svojim). Živimo za podobo, ki jo gradimo v očeh drugih in ne postavljamo potrebnih mej, s katerimi bi zaščitili svojo energijo, čas in počutje.
Izguba notranje povezanosti s sabo in svojimi čustvi
Ker smo že davno izgubili stik s sabo, ne sledimo sebi in svoji sreči, saj čustva delujejo kot naš notranji kompas. Lahko smo razvili podzavestno prepričanje, da nam bodo bližnji odtegnili svojo naklonjenost, če bomo sledili svojim čustvom. Ta so namreč pomembna informacija za naše dobro počutje in srečo.
A s tem, ko se naša zavest razcepi, ta sporočila postanejo zmedena in izgubimo stik z notranjim kompasom. Namesto njega kontrolo prevzamejo naši notranji deli, ki so nas v preteklosti uspeli zaščititi v travmatičnih situacijah. Njihova motivacija pa je, da nas zaščitijo, ubranijo, nadvladajo, manipulirajo, sabotirajo v zameno za varnost, … in ne osrečijo.
Primer: ko otrok v preteklem dogodku z mamo potlači del sebe, ki čuti svoja čustva, je v svojem stebru, svoji moči, ki ve, kaj hoče in živi iz sebe, postane »ustrežljivost« njegov način delovanja (saj praviloma otrok takšnega sporočila s strani mame ne prejme le enkrat, temveč so sporočila dokaj konsistentna). Hkrati je ta otrok zanikal in potlačil tudi čustveno prizadetost ter strah pred zapuščenostjo. Ti občutki postanejo njegov čustveni trigger, ki se jim želi na vso moč izogniti.
Njegova navidezna osebnost pa je všečna, ustrežljiva in nekonfliktna. In ta “ustrežljivi in všečni del” prevzame kontrolo nad njegovim notranjim kompasom, saj mu zagotavlja, da bo ohranil čustveno naklonjenost drugih ljudi. Njegova notranja sporočila mu ne sporočajo, kaj storiti za lastno izpolnjenost in srečo (saj bi lastno srečo dojel kot grožnjo svojm odnosom), temveč je osredotočen na druge ljudi, na njihove občutke in želje (posebej na tiste, ki mu vzbujajo podoben občutek kot mama).
Perfekcionizem, izčrpanost
Kadar na primer od enega ali obeh staršev dobimo občutek, da nismo dovolj vredni, se lahko opremo na del znotraj nas, ki se prične dokazovati staršem (ali drugim nam pomembnim osebam) in si želi nanje narediti vtis. Kasneje v življenju lahko postanemo zelo uspešni na kariernem področju, iščemo potrditve skozi delo in perfekcionizem. To lahko vodi tudi v izgorelost. Ranljivi del, ki si želi potrditve staršev, pa v sebi še vedno nosi boleča čustva, a zakopana in našim očem nevidna.
Plusi in minusi obrambnih mehanizmov
Obrambnih mehanizmov je toliko, kot je različnih življenjskih zgodb in situacij, ki so vplivale na njihov razvoj. Del, ki nam je pomagal, da smo preživeli travmatičen dogodek, nas prične omejevati v življenju. Ta je na videz lahko zelo močan, glasen in se bori za svoje pravice, če nikoli ni bil slišan, ali pa je pretirano razumski in išče varnost skozi kontrolo ter nadzor, če je bilo domače okolje polno nepredvidljivosti in čustvene ali fizične ne-varnosti. Če smo imeli občutek prevelike kontrole, je lahko naš obrambni del pretirano ustrežljiv, pasiven in ne prevzema odgovornosti.
Nepredelana čustva »spijo« globoko v nas
Kljub temu, da na videz uspešno živimo identificirani z delom sebe, ki nam je pomagal preživeti boleči dogodek, pa neozaveščena čustva v nas ves čas ostanejo nedotaknjena, zakopana in nerazrešena. Na del, ki nam je pomagal preživeti v travmatični izkušnji, smo se lahko oprli, pomagal nam je preživeti v disfunkcionalnih odnosih, a sedaj nam najverjetneje prav ta del povzroča težave v odnosih, na delovnem mestu ali pri doseganju naših življenskih ciljev. Poleg tega smo potlačili ranljiva čustva, ki v različnih oblikah prihajajo na plan (nespečnost, anksioznost, bolečine v hrbtu in vratu, razna ponavljajoča se vnetja, strahovi, čustvena zaprtost).
Čustvene reakcije nas opozarjajo na del nas, ki potrebuje našo pozornost
Nepredelana in potlačena čustva so ostala v nas od samega travmatičnega dogodka v otroštvu. Na dan jih privabijo konflikti z drugo osebo ali konec odnosa, vsakodnevni ali manjši dogodki, vonj, kraj, ura v dnevu, žalostna vsebina filmov ali novic in celo jok drugih oseb. Ti zunanji sprožilci v nas zbudijo spomin na travmatično izkušnjo, bolečino ali žalost.
Občutimo lahko močna čustva, kot so strah, jeza, anksioznst, žalost, otopelost ali izgubo nadzora. Lahko se spremeni tudi naše vedenje – se popolnoma izoliramo od ostalih ljudi, začnemo se prepirati, se čustveno zapremo, ali postanemo napadalni do druge osebe.
Vse, kar nas spomni na travmatični dogodek, se vrne in znova podoživljamo ogrožujoča čustva. Vrnejo se lahko tudi simptomi, kot so mišična napetost, plitvo dihanje, disociacija, želja po begu ali napadu.
Kdaj nastopi olajšanje in celjenje čustvenih ran?
Čeprav neprijetni, pa so čustveni triggerji odličen trenutek za vpogled v nerazrešen čustven vzorec iz preteklosti, ki ga je ponovno prebudil in aktiviral neželeni dogodek v sedanjosti. Naša lastna prisotnost s čustvi in čutenje bolečine, ki je bila vsa ta leta zakopana in nerazrešena, pa nam lahko prinese OLAJŠANJE, SPROSTITEV in NOTRANJI MIR.
Rešitev je v nas samih
Zdravilo, ki ga potrebuje večina od nas, je čutenje bolečih čustev, ki jih v preteklosti nismo zmogli čutiti – jih OBČUTITI, PREČUTITI in nato SPUSTITI. To pomeni, da se usedemo sami s seboj ali z nekom, ki nam pri tem lahko nudi varen prostor in občutimo tisto, za kar v preteklosti nismo imeli varnega zavetja.
Ti globoko zakopani deli nas potrebujejo varen prostor, da se lahko izrazijo. Od naših potlačenih delov, ki smo jih nekoč odrinili in zavrnili (ker so jih zavrnili tudi drugi, mi pa smo si želeli njihove ljubezni), se lahko naučimo zelo veliko – samo s tem, da jim pustimo, da se izrazijo, mi pa v celoti sprejmemo in objamemo njihovo sporočilo.
Transformacija neozaveščenega prinaša osvoboditev in osebno rast
Ko se spustimo v globine neozaveščenega in potlačenega dela, mu damo prostor in našo pozornost, ta zopet postane del naše zavesti v transformirani obliki. Po transformaciji občutimo večjo notranjo moč in mir, pomirjenost in povezanost s seboj. Z našo popolno prisotnostjo, sočutjem do čustev našega notranjega otroka in čutenjem vseh neprijetnih čustev, krepimo občutek notranje varnosti in zaupanja vase.
Ko brezpogojno prisluhnemo pomembnim informacijam našega notranjega otroka, krepimo tudi našo notranjo mamo. Notranjemu otroku – sebi, ponudimo varno zavetje, v katerem se lahko izrazimo. Namenimo si sprejemanje, potrditev in ljubezen. Čustvom dovolimo, da so, kar so in kolikor dolgo so.
Da bi spremenili stare povezave, jih moramo ozavestiti in ponovno aktivirati, da bi jih spustili.
Ko se notranji otrok počuti SLIŠANEGA in VIDENEGA, spusti težke občutke in se prepusti bolj prijetnim čustvom, sproščenosti in igri. Po transformaciji se nam lahko vrnejo VOLJA DO ŽIVLJENJA, NOTRANJA MOČ in ZAUPANJE oziroma se lahko sprostijo blokade, ki so nas zadrževale na poti do bolj izpolnjenega življenja.
Prevzemanje odgovornosti zase je pot do svobode in izpolnjenosti
V človeški naravi je, da si vedno želimo biti ljubljeni in sprejeti. To je naša osnovna potreba. In v poskusu zadovoljevanja te osnovne človeške potrebe potlačimo, kar bi morali predelati.
Čutenje čustev pa je tisto, ki nas bo zopet vrnilo k sebi. In prav v čutenju čustev, občutkov in telesa nas čakajo tudi CELJENJE, OSEBNA RAST in NAPREDEK.
Kot otroci smo odvisni od odraslih skrbnikov in sistema, ki nas vzgaja. Trudimo se po najboljših močeh, da preživimi in živimo. Kot odrasli pa smo ODGOVORNI ZA SKRB ZA OTROKA V NAS in v naši moči je, da mu nudimo najbolj ljubečo podporo in toplino, ki smo si jo vedno želeli.
Skozi čas in s praksami celjenja lahko uspešno spremenimo odnos do sebe – čutenje čustev in stik z našim notranjim kompasom pa postane konstanten. Postanemo BOLJ PRETOČNI in tudi BOLJ ZDRAVI. Če naslednjič v podobni situaciji ne bomo čutili iste čustvene bolečine, je to znak, da smo ta del travme predelali.
Situacijo vidimo z novimi očmi in se nanjo drugače odzovemo (npr. vedenja drugih ne povezujemo z našo vrednostjo, postavimo se zase, asertivno komuniciramo). Na ta način lahko odkrivamo neozaveščena čustva, jih predelamo in spustimo. Čustveni triggerji pa so bližnjica, ki nam kaže na naše rane in priložnosti za osebno rast.
Vsakdo si zasluži občutek sreče. Vse dobro!
Ana
